Bralec in Veliki Gatsby

Ko sem konec prejšnjega tedna pisal svoje poročilo o delo za februar, sem ugotovil, da sem bil v tem od ostalih krajšem mesecu res strašno priden: minimalni znesek (približno vem, kakšne so tarife ;) ), ki naj bi ga s svojim delom dosegal, sem namreč presegel za najmanj 30 %. Zdaj me seveda najbolj zanima, kako se bodo na to odzvali šef, nadšefinja in velika šefinja – no, saj kaj drugega kot plačati mi res ne morejo, sprašujem se predvsem, če bo kdo kaj komentiral, ker načeloma so (ali je vsaj kateri od njih) na stališču, da mi kaj dosti več, kot smo dogovorjeni za minimum, ne smejo plačevati; to seveda ne bo moglo vplivati na mojo februarsko plačo, lahko pa bi vodilo do tega, da bi si prizadevali, da mi v marcu celotna ekipa daje manj dela, če pa se bo to res zgodilo, bo situacija še zelo zabavna – jaz se namreč nič ne vsiljujem, vendar pa je dela veliko, redno zaposleni se ga vsaj rahlo otepajo (tako ali tako imajo fiksno plačo, njihova poročila o delu morajo v primerjavi z mojim delovati prav humoristično; najbrž so dolga tam nekje za petino mojega; nekaj gnilega je v deželi … ?!?! :P ) in so tako nadvse srečni, če Bralec sprejme kakšno dodatno obveznost. No, kakor koli, lepo število evrčkov se bo spet pojavilo na mojem računu, ki je tudi sicer zadnje čase prav lep na pogled; v preteklem mesecu sem bil kar zapravljiv, nekaj nakupov sem že omenil, precej sem tudi žural (to pa me ponavadi olajša za okrog 50 evrov na žur), bencin stane … pa sem vseeno precej prihranil, kar je super; pozno spomladi bi šel rad za teden ali dva v Pariz, London tudi že pogrešam, poleti ali zgodaj jeseni pa vse bolj resno načrtujem New York … shopping and museum districts :P . Malo mi sicer zmanjkuje časa in malo ga proč pomečem sam, sem in tja (in ta sem in tja je prepogost) se mi namreč dogaja, da po cele dneve, ko mi ni treba v službo, prebluzim: hodim iz enega prostora hiše v drugega, čekiram internet, čeprav ničesar točno določenega ne iščem, chatam po msnjevem messengerju … pa bi moral že zdavnaj končati dva zunajslužbena projekta, pri katerih sodelujem, skrajni čas bi bil, da se resneje lotim študijskih obveznosti (res je tudi, da sem do sebe precej strog: v seminarski skupini – seminar je tako rekoč edina reč na faksu, ki jo obiskujem, za ostalo pač zaradi službe nimam možnosti, človek ne more biti na treh mestih hkrati :D – sem skoraj vedno edini, ki se na naslednji seminar pripravi, edini preštudiram, kar nam je naročeno, čeprav ostali »samo« študirajo; pa se mi kljub temu zdi, da svoje študijske dolžnosti vse preveč slabo in malomarno izpolnjujem). Ves čas se skušam bolj disciplinirati, ker si grem počasi s prelaganjem rokov že zelo zelo na živce. Enega preteklih dni sem spet pogledal Velikega Gatsbyja. Ne vem, kako sem prišel na to idejo, morda zato, ker sem nekje prebral, da bodo morda posneli remake, češ da je bil Robert Redford prelep za vlogo. Prosim? Zakaj pa Gatsby ne bi smel biti lep (danes bi sicer Redfordu, če bi hoteli, da je 100 % lep, pobrili oprsje; se mi zdi, da je moda taka … vpliv gejev? Mogoče :D . Tudi Bralec ima veliko raje odsotnost poraščenosti na zgornjem delu telesa. :P )? Ta ljubezenska zgodba je utemeljena predvsem na Daisyjinem stavku »Rich girls don’t marry poor boys«, ne pa morebiti na tem, da bi Gatsby ne bil lep; izbira lepega igralca se mi zato zdi kvečjemu posrečena, saj še poudari, kaj je bil edini razlog, da Daisy svojega revnega poročnika ni čakala, ampak se je poročila s pompoznim in notranje precej praznim bogatim domišljavcem Tomom. Gatsby je ljubezenska zgodba, kot sem napisal, ni neki socialni tendenčni projekt – ni obsodba bogastva, saj je Gatsby tudi sam v času, v katerem se zgodba odvija, zelo bogat (celo najbolj bogat najbrž); gre bolj za duhovne razsežnosti posameznih oseb: ne Daisy ne Tom nista bedaka, sta pa predvsem človeka, ki živita svojo zunanjost; Gatsby je seveda nadvse inteligenten, sposoben, discipliniran in odločen mož, vendar pa tudi duhovno in čustveno prvinski, človek, ki verjame (malce preveč idealistično, kar ga tudi pokoplje) v absolutno ljubezen (od Daisy zahteva ravno to: »Njega ni mogla nikoli ljubiti. Vedno je ljubila le mene.«). »His dream must have seemed so close that he could hardly fail to grasp it. He did not know it was already behind him.« Časi romantike so mimo, svet funkcionira drugače – in hecno je, da se Gatsby v funkcioniranju tega sveta sicer odlično znajde, pokopljejo ga pač čustva, torej neracionalno, nenadzorljivo, tisto, kjer ni mogoče biti inteligenten. Pa dovolj, samo nekaj misli sem hotel navreči. Skratka, super roman, super film. Samo še ena kratka misel iz njega: »Let us learn to show our friendship for a man when he lives, not after he is dead.« O smrti, s katero se zadnje čase kar naprej srečujem in o kateri zato zelo zelo zelo veliko razmišljam (kar pomeni, da veliko razmišljam o življenju J ), pa mogoče kdaj drugič. Naj se imam v danes začenjajočem se tedno skrajno dobro in naj mi bo dano čim večkrat potešiti svojo spolno slo!

  • Share/Bookmark

Bralec in ljubice

Verjetno ni težko ugotoviti, da sem bil zadnje čase čez glavo zaposlen – tudi od tod več kot enotedenska odsotnost zapisa, drugi razlog je seveda rahla lenost, ki se me polasti, ko pridem iz službe. En teden ni bilo šefa in sem ga nadomeščal (kar je po svoje res hecno, če človek pomisli, da sem študentski sodelavec, ki dela na napotnico itd.; vendar pa je tako, da si nihče od redno zaposlenih ne upa – ali vsaj ne želi – opravljati dela, ki ga sicer opravlja moj šef, se pravi koordinacije z drugimi oddelki in nadziranja naše ekipe, in da je vprašanje, če bi ga tudi sploh znal ustrezno opravljati – so preveč samo v svojih vrtičkih in jim že manjka fleksibilnosti, potrebne za tako delo – pa ne, da bi jo moj šef imel, kolerična, nesamozavestna narava je, za mnogo vsega rad govori čez druge (to pa je po moje vedno – no, ali skoraj vedno ;) – znak, da nečesa nimaš razčiščenega pri sebi), pa še veliko preveč pije: kakor koli obračam, je možakar alkoholik, do sredine dneve je dostikrat že prav pijan in se z njim sploh ne da pogovarjati, ker ničesar ne sliši ali pa pozabi v istem trenutku, ko mu poveš … no, skratka, ekipa mojih sodelavcev, ki sem jim bil v tistem tednu nadomeščujoči šef, je bila z mano še pa še zadovoljna (pa ne, da bi mi to kaj pomenilo; kriterije za svoje lastno zadovoljstvo s svojim delom si postavljam sam in postavljam si jih visoko :D ), kolegica mi je tudi čisto nedvoumno povedala, da mi gre delo bolje od rok kot šefu … potem mi je pa zaupala še, da jo je nadšefinja pred časom vprašala, kako je zadovoljna s šefom in njegovim delom, da sama ni preveč, da ga bo zdaj nekaj časa opazovala, potem pa se bo odločila, kako in kaj … in kolegica je vprašala, kdo bi bil lahko šef, če bi zdajšnjega šefa razrešili … pravi, da bi bil še najboljši šef Bralec – no, ali je to sploh mogoče, tega ne vem, kot sem omenil, sem študentski sodelavec; je pa res, da me je včeraj nadšefinja vprašala, kdaj bom diplomiral, in povedala, da bi rada izpeljala neke kadrovske poteze, tako da je moja diploma pomembna; nadšefinja je sicer zelo v redu človek in tudi primerna za nadšefinjo: urejena, odločna, pametna in sposobna ženska je). Imel sem še kopico drugega dela, ki pa stoji, kar je zelo slabo in me skorajda mori; tako da je Bralec kar precej tudi jezen nase in na svojo lenobo. Bil sem pa zadnje vikende vedno v štirki in zadnjo soboto v Inboxu, ki mi je kot žurerski plac zelo všeč, sitno je samo, da je lociran v tisti rudnikovski pm :D . Štirka je ob nedeljah tako prazna oziroma malo obiskana, da verjetno ne bom več hodil, čeprav mi je en žur na mesec kar premalo; v Inboxu je bilo folka dovolj, glasba je bila sicer res katastrofalna, samo štancanje, ampak k sreči ne sodim med tiste, ki, ko ugotovijo, da jim glasba ni všečna, odbluzijo domov spat; ritem seveda je, to pa mi je dovolj, da začnem plesati, ko pa enkrat začnem :P … ne neham do jutra :D . V drugi polovici večera mi je postalo vroče in sem slekel srajco (tako da smo bili kar trije luškani postavni tipčki brez srajce – jaz, kjuti in še en moj frend –, poleg nas pa še tip od tega ravnokar omenjenega frenda in še kdo, samo da ostali niso bili dovolj vitki, da bi jaz to prav zelo pregledal … me pač ne potegne, pri fantih imam rad vitkost oziroma definirano vitkost). Ko človek naredi to, se prostor okrog njega skrči, frend, ki je plesal blizu ali zraven mene, mi je rekel, da imam novega oboževalca (res je bila ena šema prav vztrajna in tudi drzna, hehe, pa saj, naj se vsak, ki mu srce poželi (no, srce, hahahaha), vsaj na eno noč v letu sme dotakniti Apolona ;) ), pa sem mu kar povedal, da je tip najbrž oboževalec vsakega, ki je zgoraj brez, zlasti če ima lepo postavo. Že kmalu na začetku mojega polgolega plesanja mi je ena fletna punca vsa nasmejana prišla povedat, da sem fuuuuuul lušn, potem je nisem videl kakšni dve uri, nato pa se je spet prikazala, me potegnila k sebi in kiss kiss kiss. Huh! Čisto sem bil navdušen nad njo in to drzno potezo! Rad imam odločne ljudi :D , zlobni jeziki bi rekli, da zato, ker me spominjajo name :D . Vmes je z mano plesala še druga ljubica, ki sem ji bil očitno tudi strašno všeč, to je bil pravi dirty dancing, samo da bi se lubčkal z njo, me pa ni imelo, ker je imela premočen zadah po čikih (aja, že nekaj tednov ne kadim, sem se kar odločil, da ne bom, da naredim malo posta – ne mislim nehati, samo malo pavze, imel sem občutek, da se preveč navajam in to brez veze; sicer rad kadim, zlasti z M.-om, ki pa ga zdaj nekaj tednov ni, je na potovanju daleč daleč in ga kar pogrešam … res je my best friend in časa, ki ga preživim z njim, mi ni nikoli žal), pa še pol pijače, ki sem jo imel v rokah, je polila po meni, jao jao. No, potem je bila pa še tretja dama, ki je bila tudi precej fletna, ta me je pa božala, ko sem pri šanku čakal, da si naročim pijačo. Ljubice so kul. :D

  • Share/Bookmark

Bralec se čudi

tipom, ki vztrajno iščejo nekoga, ki ne bo samo za eno noč (ali pa za en teden, mesec, celo eno leto je verjetno premalo), ampak tudi za »potem«. Čudim se jim zlasti, če so to inteligentni, čedni, postavni, fukabilni fantje, bolj ali manj vendarle sproščeni in nakulirani. No, da ne bo vse v zraku: z M.-om sva bila enkrat prejšnji teden na pijači s skupnim znancem (spoznala sva ga, ko si je zaželel seksa z dvema, in očitno sva mu bila na neki zapleten način izredno všeč, ker je zdaj, po nekaj mesecih, izrazil željo, da gremo na pijačo; hecno pa je, da se takrat, ko smo se dobili z drugačnimi jasnimi nameni, pravzaprav nismo res dali dol – vsa reč se je končala ob petih zjutraj, trajala je torej celo noč, od tega smo kakšne štiri ure ležali na postelji in se resda malo božali, predvsem pa smo se pogovarjali … mali je imel tremo J ), ki je prav prijeten dečko, tudi sorazmerno čeden (prijeten obraz, deška (skoraj najstniška) frizura, lepo poraščene roke, čeprav po oblikovanosti nič posebnega, lepo vitko telo, čedne suhe noge) in tudi precej inteligenten, tako da je kul sogovornik … ima pa vsaj zame precej zaštrikan pogled na ljubezensko-seksualne zadeve. Tega zdaj tu ne bom na veliko analiziral (povedati moram še par drugih stvari :D ), samo začetek bloga bom malo natančneje pojasnil. Rekel je namreč, da se nama čudi, da tako z lahkoto živiva, kot pač živiva (to pomeni: bolj ali manj promiskuitetno v tem smislu, da nobeden od naju nima težav s tem, da fuka z nekom, ki mu je fizično všeč, pri tem pa za naprej ne pričakuje nekega razvoja v smislu ljubezeni/zveze itd.), da se njemu zdi pomembno, da tip ni samo za enkrat ali samo za zdaj kdaj pa kdaj, ampak bi rad spoznal nekoga, ki bo tudi za pozneje, za potem. Pri tem ima dečko seveda zelo izdelane predstave o tem, kakšen naj bi ta »tip tudi za potem« bil, ima torej jasno izdelan sistem, ki se mu »tip tudi za potem« mora prilegati, če naj bo prepoznan kot pravi »tip tudi za potem«. Verjetno je zdaj že jasno, da si fant sam komplicira življenje: po mojem dela izhodiščno napako, ko skuša na nekom razbrati poteze, ki so mu všečne – če to delaš tako namensko in nervozno, je skoraj gotovo, da takšnega tipa ne boš in ne boš našel (recimo: srečaš nekoga tako, da se z njim zmeniš za fuckdate; blazno všeč ti je, občutek ti pravi, da je super, vendar pa … spoznal si ga na fuckdatu, to pomeni, da fukari naokrog, takega tipa pa nočeš »za potem«, ni pravi, ne ne ne ne ne!!!!!). Pa še to: dečko se sploh ne daje dol oziroma to počne tako redko (če sploh), da se mi prav smili. Sklep: če si preveč obseden s »tipom tudi za potem«, spregledaš in se odpoveduješ (najbrž že kar nezavedno) vsem »tipom zdaj« (ki niso nujno »tipi samo za zdaj«). Bo sploh kakšen tip »potem«, če »zdaj« ne bo nobenega? Tudi, če ima »napake«? Pa so res napake? Ali samo neskladnosti s tvojim sistemom? Je ta sistem gotovo pravi? Torej: je sploh kakšen sistem pravi? Se splača sistemizirati tovrstne zadeve? Si zaradi tega srečen? Vsaj zadovóljen? Zadovoljén pač že ne. V soboto sva bila z M.-om v štirki … super je bilo, spet sem ves čas plesal (no, skoraj, kaj sem počel sicer, pa povem), v nedeljo me je spet bolel hrbet, jaaaaao. M. je fino opisal najin odnos … sva tako rekoč brata; poveva si vse, zaupava si povsem, naziranja imava toliko identična, kolikor pri dveh različnih ljudeh sploh morejo biti, značajsko sva si podobna, tudi nakulirana in samozavestna sva oba – in tudi uspešna pri svojem delu, ki ga oba opravljava izstopajoče dobro. V seksualno zvestobo nobeden od naju ne verjame; sva pa v resnici zvestejša od večine ljudi; oba sva zvesta svojim prijateljem. Nazaj v štirko: večino časa tam sem preživel s kjutijem iz prejšnjega bloga. Pa da začnem na začetku. Ko sva z M.-om prišla v štirko, sva šla najprej na čik, jaz sem še oddal jakno, ko sm odprl vrata na tisti zunanji prostor, kjer se kadi, je po stopnicah ravno prišla ena gospodična. »Maš srečo, da me nis zadeu zjle … k bi te ubila.« »Ja mam pa torej res srečo.« »A si ti strejt?« »Ne.« »A si vsaj bi?« »Ne. Zakaj pa? A sm ti tolk všeč al kaj?« » Ja!« Geji! Nikoli me še ni nihče v štirki tako hitro pecal! Zgledujte se! Ko sva skadila, je M. pozdravil še par svojih znancev zunaj, jaz sem nama šel pa po pijačo. Ko sem prišel do šanka, je tam čakal tudi moj kjuti in … no, tudi zalizal se nisem še nikoli tako hitro po prihodu v štirko. Moj kjuti lubčkanje obvlada! (To poudarjam, ker je pri gejih redkost; žal, mnogi se ne znajo lubčkati L ). Tako da sva se lubčkala kar celo noč, med plesom, malo sva šla pa tudi v temine velikega plesišča in se znašla celo v horizontali … fino fino. Zaljubljenost? Premočna beseda. Zatreskanost?  Dovolj! … da ne postanem sentimentalen. :P

  • Share/Bookmark

Bralec je razpičkan

To pa zaradi tega, ker nekateri kretenski ljudje vztrajno »ilustrirajo« knjige, ki naj ne bi bile ilustrirane. Zelo zelo zelo me spravi v slabo voljo, kadar si v knjižnici sposodim kako strokovno knjigo, pa so na njej nediskretne sledi koga (naj bo eden ali več osebkov), ki jo je imel v rokah pred mano in jo je »preštudiral«. Če si pač ne moreš pomagati in moraš risati po knjigah in si v njih označevati, kar se ti zdi v trenutku zmote pomembno, potem to počni z MEHKIM (oznaka B) svinčnikom in po uporabi ZRADIRAJ!!!!! Ni dovolj samo, da uporabljaš svinčnik, treba je tudi pospraviti za sabo. O pacientih, ki pa uporabljajo kemike, barvice, flomastre in kaj jaz vem kaj še vse za označevanje v knjigah, ki niso njihova last in jih bo verjetno za njimi uporabljal še kdo drug, pa sploh ne bom zgubljal besed. No …. To je bilo včeraj in me je res že navsezgodaj, kot sem napisal, razpičkalo. :D Dan se je vendarle obrnil bolje. Po pregledu finančnega stanja sem ugotovil, da imam okrog 500 evrov, ki so višek glede na sedanje in prihodnje potrebe in načrte; torej: v svoj prid sem se zaračunal, tako da se zdaj ukvarjam z mislijo, kaj naj s temi 500 evri. Glede na to, da smo v finančni krizi, in da se še spomnim, da so nas v osnovni šoli učili, da je bil eden od ukrepov F. D. Roosevelta za reševanje krize leta 1929 ta, da je za polovico razvrednotil dolar, najbrž ne kaže tega denarja hraniti, ampak ga vnovčiti (da je razlog za vnovčenje spomin na Roosevelta, je seveda poetična šala). Misli mi tako že uhajajo k novim elegantnim čevljem Ecco, k novim fensi teniskam Lacoste, k nekaj srajčkam iz Sisleya, k čemu iz Hugo Bossa in CK-ja … Prihodnji teden se moram tako malo sprehoditi po teh »delih« Ljubljane … sicer pa v bližnjo tujino, če mi tukajšna ponudba ne bo zadostna. Pa mogoče bi si spet kupil kakšno trimesečno karto za fitnes, da ne bo samo moj trebušček, ki ga redno ohranjam v kondiciji, tako lepo izoblikovan, ampak da se malo več mišic pokaže tudi na bicepsih in pektoralnih mišicah (noge imam najlepše daleč naokrog, celo frendice mi jih zavidajo ;) ). No, uspešnost dneva je potem včeraj samo še napredovala, zvečer se je zgodil eden boljših partyjev, ki je zgledal tako, da se nas je dobilo pet fantov, ki smo najprej malo kadili in malo pili (mislim, da kar samo sok in vodo) in malo klepetali, potem smo se pa malo božali itd. Enega sem šele spoznal, tako da naj tokrat on dobi malo več pozornosti v blogu (pa tudi v resnici jo je, seveda, a to ne toliko zato, ker bi bil doslej neznan; saj bo iz nadaljevanja jasno, zakaj). Prav čeden mladenič, zelo vitek, vendar ne posušena sorta, precej širokih ramen, ki gredo potem prek prsi v precej ozek pas, vse vmes je pa lepo izraženo in tudi na dotik nadvse prijetno. Ko sem ležal na hrbtu in se je M. ukvarjal z mano in his best way (kaj to pomeni, sem menda napisal v svojem prvem blogu :D ), je ta poba sedel, naslonjen na steno, nekje pri mojih nogah, tako da sem ga z njimi rahlo božal po zgornjem delu telesa – tako rekoč z drobcenimi koraki sem se sprehajal od vratu pa prek ramen do bradavic, tam malo postopicljal in nadaljeval pot prek trebušnih mišic do popka, nato je prijel moje stopalo in ga ponesel k svojim ustom, se z ustnicami malo poigral z njegovimi raznimi deli, potem pa ga spustil in mi tako omogočil, da sem se spet odpravil na pot navzdol, vse do tja, kjer se na meji trebuščka začutijo sledi dlačic; tam sem se za hip zaustavil in postal še malo bolj nežen; ob vsem skupaj sem se seveda ukvarjal tudi z res močnimi in zelo zelo prijetnimi občutki, ki mi jih je s svojimi ustnicami in jezikom povzročal M., dokler me ni vprašal, če bom špricnil. Rekel sem, da še ne. Prevalil sem se k telesu, po katerem sem se dotlej sprehajal, in se poti, ki sem jo prehodil, začel posvečati z jezikom – nisem je seveda zasledoval, po vratu sem šel precej više, v diagonali od sprednjega konca, tik pod brado, k ušesom, tam izvabil lepotčev vzdih (redki so, ki nimajo občutljivih uhljev ;) k sreči jih jaz imam :D ) in se začel spuščati, a v tem trenutku me je prijel za lase in me potegnil k svojim ustom, tako da je govorica na obeh straneh postala jezikovna … takoj je bilo jasno, da govoriva isti jezik (kar pomeni, da se fant poljublja na podoben način kot jaz in da je bilo to poljubljanje zato odlično) … obrnil se je od stene in mene pritisnil obnjo, kar mi je še pognalo kri po žilah, saj sem na svojem razgretem hrbtu začutil močen hlad … prijel me je za bradavičko in močno stisnil, jaz pa sem njegovo poiskal z zobmi in jo ugriznil – močno, a ne pretirano, ravno toliko, da je spet spustil glas velikega ugodja … in tako naprej in tako naprej :P … … … … … No, pa vseeno, da bo tudi konec: spet sem ležal na hrbtu, včasih sem se vzdignil in se malo popoljubil, šel spet do bradavičke, pa padel nazaj na hrbet, lepotec pa me je ves čas hitro in močno drkal … na čase se mi je že zdelo, da bo skoraj premočno in ne bom več čutil, vendar mi je uspelo ohranjati tisti občutek nekje po sredi spolovila (to besedo sem tu načrtno izbral :P ), ki ga fantje poznamo in ki vemo, da, ko se tako odločiš in ko so okoliščine ugodne, preraste v več in še več in dá tudi »zunanjo« potrditev; ko sem se torej odločil, da naj občutek preraste vse meje, so me začeli grabiti krči, začel sem trzati, mali pa je to začutil in bil še silovitejši, še strastnejši, vrglo me je iz ležečega položaja proti njemu kar nekajkrat, potem sem samo globoko dihal in še par minut užival v izzvenevanju orgazma, nato pa v mraku, ki ga je razsvetljeval le neki film na računalniškem zaslonu, na svojem zgornjem delu videl bleščeče sledi mokrote, ne v ravni črti, ampak v velikih kapljah blizu bradavic, po sredi trebuha, desno nekje na območju jeter … Fantič je ležal vzporedno z mano, z glavo pri mojih stopalih, in se drkal; začel sem ga ljubkovati najprej pri njegovih nožnih prstih, ga pri tem božal po mečih in stegnih, po teh lepo, ne preveč poraščenih nogah, ravno toliko, da čutiš, da se dotikaš mladega moškega, lepo oblikovanih nog, kjer je kiparska krepkost anatomije, ki utripa iz mišic, tako ugajajoče skombinirana s mehko trdostjo teh zavihnjenih dlačic. Od stopal sem se vse bolj bližal njegovemu mednožju, on je še kar naprej drkal, vse hitreje, vse močneje, moja slina in moj jezik sta polzela po njegovih jajcih in niže pa spet nazaj gor, ko je začel stokati, noge so se napele in v naslednjih minutah je umirjeno utripal, kot pred nekaj minutami jaz. Spet … … … … … … … … Zdaj pa ležimo vsi obrnjeni proti zaslonu, gledamo neki dolgočasen film in se pogovarjamo; sproščeno in skulirano; na izi. Potem se oblečemo in še malo poklepetamo v kuhinji, nazadnje ostaneva sama z M.-om, skadiva še dva čika. Ura je več kot polnoč, odpravim se domov. Čas je za spanje.

  • Share/Bookmark

Bralčevo celonočno densanje

se je zgodilo v soboto, samo da sem bil do danes preutrujen (to velja za včeraj) ali pa prezaseden (to pa danes, cel dan delal za službo), da bi napravil zapis o tem. Bil sem v štirki (K4 je to, če slučajno kdo ne ve) na sobotnem roza žuru in sem se imel prav fino. Kot je razvidno že iz naslova, sem pretežno plesal (pretežno pomeni, da ves čas, kolikor ga nisem porabil za klepet – predvsem takoj, ko sem prišel, takrat se mi ponavadi ne da takoj na plesišče – ali pa za kajenje – nisem skadil ne vem koliko, morda kakšnih pet, šest, sedem čikov v dobrih petih urah … ja, čas je res bežal, zlasti za zadnji dve uri sploh ne vem, kdaj sta minili, pogledal sem na gsm in je bila ura tri, ko sem pa pogledal naslednjič, je bila pa pet). Štirka mi je zadnje čase spet privlačna; na zadnjem žuru pred novim letom sem se pojavil prvič po približno letu in treh mesecih, prej sem bil nazadnje, se mi zdi, enkrat zgodaj septembra 2007 – prej sem pa hodil vse do poletja 2007 in sem se nekoliko naveličal, vedno isti folk in postalo je dolgočasno … pač tudi zato, ker nekatere od tamkajšnje klientele tako ali tako tudi sicer srečujem ali vsaj sem in tja srečam, pa ostalih žurov je bilo tudi na pretek in nekako nisem imel pametnega razloga, da bi hodil še v štirko zraven (to seveda ne pomeni, da zdaj drugih partyjev ni; moji straightovski prijatelji in sodelavci, s katerimi nismo samo sodelavci, ampak tudi frendi, sem in tja organizirajo kaj, česar se udeležim; zlasti člani ene družbice so prav imenitni partying buddies … torej: razlog, da sem šel spet v štirko, ni pomanjkanje žurov, ampak ponovno vzbujena želja po gejevskem partyju … da vidim, ali mi je še vedno bedno oziroma kr neki, kot se reče, pa tudi, da vidim, kaj je novega :D ). Da ne bo pomote: nisem šel pecat. Moj edini namen je bil, da se fino naplešem – in sem tudi se, čeprav je bila na začetku glasba malo brez veze (to je seveda sodba okusa), najboljšo so vrteli tam nekje med pol tretjo in pol peto (zdi se mi, da mi je najljubša glasba za tvorstno densanje tista iz 80-ih let; morda sem se je tudi navadil, ker smo v prejšnjih letih veliko hodili v Orto bar na četrtkove Eighties nights). Svoj pečat pa so tej noči dali tudi nekateri vtisi, ki sem jih »v svoj spomin pofotkal« na plesišču (s tem hočem reči, da sem si zapomnil sem in tja kakšno sliko, ki mi je padla v oči; zapomnil verjetno zato, ker se mi je nanjo prilepila kakšna misel, vsaj na pol, če ne kar scelega nezavedno – no, to je morda prehuda beseda, boljša je: nehote, nenačrtovano, brez vnaprejšnjega namena, da bi ustvaril neke zgodbe). Ena od lepših takih »fotk« je bil ples treh fantov (dva sta bila ves čas ista; tretji je bil nekaj časa (najbrž) fant enega od teh dveh (sklepam po tem, da se je samo z njim poljubljal in da sta se tudi sicer držala za roke), nekaj časa pa kdo naključni – taka sta bila morda dva, morda trije, več pa niti ne; no, pa saj to ni zelo važno, predstavljati si je treba tri sorazmerno luštne, vitke pobiče :P ), ki je bil nekaj, kar je bilo vredno videti, iz treh razlogov: prvi je, da so bili sorazmerno kjut; drugi, da so imeli ritem (vsaj meni ni ravno všečno gledati neko zibanje, ki se ne ujema z ničemer); tretji pa, da so tudi roke uporabljali nadvse všečno (to seveda pomeni, da so se otipavali, vendar na način, ki ga najbolje opiše izraz »na izi« – to pa pomeni, da se je to otipavanje ali božanje ali kakor koli ga že kdo hoče poimenovati zelo dobro vraščalo v sam ples in je zato vse skupaj zgledalo imenitno in ravno do prave mere rajcig, takšen nadvse prijeten vtis pa je bil končno najbrž tudi razlog, da se mi je ta podoba vtisnila v spomin, čeprav sem jo uzrl le parkrat za nekaj sekund). Druga stvar, ki pa mi je ostala od tokratne štirke, je pa to, da vse bolj ugotavljam, da na moji gimnaziji niso bili geji samo vsi tisti, za katere sem vedel ali izvedel že takrat, ampak tudi veliko ostalih, ki so se mi zdeli kolikor toliko good looking … samo da ti fantje, kot kaže, to ugotavljajo šele zdaj. I’m not complaining ;) .

  • Share/Bookmark

Bralčevo življenje je le njegovo

Debatica na nekem drugem blogu (radovednežem ne bo težko najti, zato jim ne bom kvaril veselja s tem, da bi jih kar poimensko napotil tja) me je spodbudila, da že po nekaj dnevih spet pisarim, to pa predvsem zato, ker če bom odlašal do konca tedna, bom ponovno pisal samo o dogodivščinah v službi in siceršnjem življenju (ker je to – vsaj zame – nekoliko bolj zabavno, dogaja se sproti in je bolj novo kot pa nekaj, kar mi je stalno pred očmi oziroma kar mi je podloženo v tem smislu, da so glede na to oblikovana moja dejanja (vsaj večina le-teh), kar pač velja za nazore). Ena bistvenih točk, v katerih je prišlo do nestrinjanja, je bilo vprašanje, ali je posameznikovo življenje le njegovo, ali svoje življenje živi vsak le sam ali pa je obratno: da torej moje življenje ne pripada le meni, pač pa še drugim, da ga ne živim le sam, pač pa ga moram (tako si to razlagam) živeti tudi z ozirom na druge itd. Moj nazor je tule seveda: moje življenje je le moje, živim ga samo jaz, in to tako, kot ustreza meni samemu. To je torej nazor, ki pa ima precej drobnejših nians, o katerih bom v nadaljevanju malce popaberkoval. Kaj predvsem pomeni to, da je moje življenje le moje? Pomeni, da je odgovornost zanj moja in nikogar drugega – če si torej za nekaj prizadevam in to dosežem, je nagrada moja; če si nečesa želim, pa mi ne uspe, je krivda moja in je ne valim na ves ostali svet, ki je bil proti meni; tak nazor torej morda bolj kot o moji lastni svobodi (čeprav seveda tudi o tej) govori o moji absolutni odgovornosti zame in za moja dejanja (najbrž je sicer oboje, svoboda in odgovornost, eno in isto; ker delujem svobodno, torej z ozirom le nase, je tudi vsa odgovornost za ta dejanja le moja – v tem je, po moje, razlika med mojim nazorom in mnogimi ljudmi, ki sicer delujejo z ozirom le nase, vendar pa, ko gre kaj narobe oziroma ne tako, kot so mislili ali hoteli, da bo šlo, vzroke za to najdejo povsod okrog, le pri sebi ne; ti ljudje imajo po moje v napačnem smislu (to je: neupravičenem) prevelik ego). Tak nazor tudi ni »uporaben« le na materialnem, poklicnem, študijskem, torej nečustvenem področju; tudi v npr. vprašanjih »ljubezni« – recimo: človek se zaljubi, oseba, v katero je zaljubljen, pa ima do njega sicer čisto prijazen in dobrohoten odnos, vendar pa je iskrica odsotna, ni torej tudi zaljubljenosti v obratni smeri; klasična reakcija je, da počasi, ko zaljubljeni pač ne more dobiti tistega, kar si (čustveno še potencirano) najbolj želi, postaja vse bolj nestrpen do osebe, v katero je zaljubljen, vse več stavri na njej ga moti in nazadnje lahko pride celo do tega, kar je eden od znamenitih Francozov uglasbil: les cris de l’haine, qui sont les derniers mots d’amour. Seveda je pri ljubezni tako, da reakcije niso racionalne (k sreči, kajne) in zato tudi ne obsojanja vredne (kar bi bolj ali manj veljalo za siceršnje zvračanje krivde na drugega, na primer, kadar se kdo zaleti vate, ker nisi upošteval prednosti, pa potem jadikuješ nad tem, da se ni ustavil, čeprav je videl, da si mu na poti); pa vendar bi ne bilo nič narobe, če bi se »zavrnjeni« poskusil soočiti s temle: da se je sam zaljubil, je bilo nehote, ni bila odločitev, zgodilo se je in v tem smislu mu tega ne more nihče očitati (»Zakaj si se pa zaljubil?!« je rahlo nesmiselno spraševati) – enako pa velja tudi za nezaljubljenje: da se nekdo ne zaljubi v nekoga, tudi ni odločitev, ampak samo odsotnost tega, da bi se zgodilo, torej tudi tu ni mogoče iskati neke krivde (kar pomeni, da je vprašanje »Zakaj me nimaš rad?« enako nesmiselno kot ono prejšnje). Torej je tudi za neuresničeno ljubezen (ali kaj drugega na čustvenem področju) (na vendarle nekoliko poseben način, malce spominjajoč na antičnotragedijsko »krivdo brez krivde«) nazor o tem, da je moje življenje le moje (ki pomeni poleg svobode v enaki meri tudi mojo absolutno odgovornost), »uporaben«. Tak nazor seveda pomeni predvsem, da je na prvem mestu individuum, posameznik – in sicer moj, vendar pa tudi drugim individuumom ne odreka njihove lastne svobode, saj s priznavanjem lastne odgovornosti (pa naj se kaže kot »zaslužnost« ali »krivda«) njihovega delovanja ne omejuje le na umišljeno delovanje proti sebi. Tako je seveda idealno zamišljeno. Dejstvo je pa, da v življenju prihaja do stikov, kolizij, istih ciljev, ki jih pa vsi ne moremo doseči in je, če se odločiš, da boš neki cilj dosegel, treba včasih koga povoziti, premagati, onemogočiti; to po moje ni nič slabega, če ni utemeljeno le na nekem pohlepu po položaju, ampak izhaja iz premisleka, ki da rezultat, da je to, da ravno ti prideš do cilja, da ti zasedeš določen položaj, da ti uspeš, bolj upravičeno – tu seveda neke objektivne presoje ni mogoče nikoli doseči, tako odločitev je potem vedno znova in ves čas treba upravičevati: s trdim, poštenim delom, ki vedno znova potrjuje (ker je treba vedno znova potrjevati, enkratna potrditev je ničvredna), da si ti pravi za ta položaj in da obveznosti, ki ti jih prinaša, vestno in uspešno izpolnjuješ. Pa še malo o tem, koliko naše življenje ni le naše in koliko je še kdo lahko njegov del: to je seveda mogoče v tem smislu, da nekoga (prijatelje, ljubimce itd.) spustimo v svoje življenje in jih napravimo za njegov del. To pa je spet moja odločitev in tako potrditev tega, da je moje življenje le moje; odločim se, da nekdo postane del mojega življenja, in s tem sprejmem tudi vse obveznosti, ki iz take odločitve izhajajo (takšna »obveznost« je npr. da pri svojem dejanju in nehanju tudi upoštevam to, kaj si o tem misli npr. moj partner; površinsko gledano to seveda je omejitev moje osebne svobode, saj moram delovati ne le skladno s svojimi nazori, ampak jih moram najmanj »kontaminirati« z njegovimi ali pa včasih celo delovati proti svojim; v resnici pa ne gre za omejitev moje svobode, saj sem se na začetku sam odločil, torej sem se sam omejil, ko sem sprejel nekoga drugega v svoje življenje in se torej odločil, da ga bom pri svojem ravnanju upošteval; že na začetku je bila torej moja svobodna odločitev).

  • Share/Bookmark

Bralec in pet cigaret

Ta teden je bil službeno čisto nor, tako šef kot nadšef sta zbolela, zato sem njuno delo v glavnem opravljal kar jaz (da bo čisto resnici zadoščeno: šefovo sem v celoti opravil jaz, nadšefovo pa nekje v intervalu med četrtino in polovico … recimo, da tretjino). To pomeni, da sem koordiniral vse naše sodelovanje z drugimi oddelki in tudi z dislociranimi enotami in nadzoroval svoje sicer sodelavce, da so dnevne stvari oddajali naprej take, kot se spodobi (in ena me je celo pohvalila, da mi gre bolje kot šefu … what else is new, to mi je že pred časom rekla ena od gospa, ki je tu zaposlena že kakšnih deset let ali več; rekla je namreč, da bi moral morda to delo opravljati kar jaz, ker bi bilo vse bolj pošlihtano … bo kar držalo, ravno dovolj diktatorski sem, odsotnost tega oziroma želja, da bi kar vsem sodelavcem najbolj ugodil, pa je eden glavnih problemov mojega trenutno bolnega šefa, ker takšno njegovo delovanje dostikrat vodi v precejšnjo zmedo; služba naj bo služba, delo je delo in ga je treba dobro, bolje, najbolje opravljati in šef mora biti šef!), zraven sem pa delal še svoje reči. Včeraj sem tako v službo prišel okrog osmih zjutraj, od tam sem šel pa ob devetih zvečer, vmes sem bil cel dan na terenu in zvečer sem bil pošteno utrujen, zadovoljen pa, ker sem naredil vse, kar je bilo treba, tako da sem danes kar doma; koordiniram in nadzorujem lahko po telefonu in mailu (koordinacije sicer niti ni, ker sem to že vse uredil na začetku tedna; nadzor je pa potreben samo zaradi nekaterih detajlov). Se mi je pa včeraj zvečer, ob pol devetih, ko sem ravno končeval, pripetilo nekaj grotesknega, kar je sicer nekoliko značilno za to našo bajto: svoje delo sem opravil, samo še nekaj je bilo treba dodati, kar pa mora narediti nekdo iz drugega oddelka; šel sem torej tja, možakar pa mi prijavi, da je ob tej uri on samo dežurni in da načeloma to delajo samo med rednim delovnim časom – gledal je pa televizijo! No, pa saj je naredil, deset minutk mu je vzelo. Ampak res včasih ne morem verjeti, kaj si nekateri zmislijo. Posledica velike količine dela je, da je bralec v zadnjem tednu zelo malo bral :S. No, ko sem se zmenil s tistim gledalcem televizije, sem pa odrajžal domov in si med sprehodom do avta prižgal marlborolight, peti tega dne. Skušam se namreč držati tega, da pokadim največ pet čikcov na dan, to pa zato, ker sem se lani zalotil, da sem, kadar sem bil cel dan v službi, skadil kar celo škatlo … malo pač tudi zato, ker so me sodelavci vsake toliko prišli vabit, da gremo enega skadit. Takrat sem potem zadevo omejil tako, da sem imel polno škatlo samo doma, za sabo sem si pa vzel vsak dan po tri cigarete, ker mi to čisto zadošča; pravzaprav nimam nikoli nobene težave ne kaditi, včasih po cel teden ali več sploh ne prižgem nobenega. Tako da ugibam, da niti nisem zelo odvisen; s tem je pri meni nekaj podobnega kot s pitjem kave: pijem jo predvsem, ker mi je fina za pit, ne zato, ker bi me kaj posebej zbujala (če sem zaspan, jo lahko spijem in grem direktno v posteljo) – kadim pa zato, ker mi po svoje paše (če ni preveč) in ker sem prepričan, da mi vizualno pristoji :P . Verjetno je taka utemeljitev še vedno butasta, ampak vseeno je najboljša. Aja, hotel sem povedati, da sem imel včeraj po naključju v torbi tudi nov zavojček in sem po petem skadil še šesti čik … pač zahotelo se mi je, ne držim se tega »zakona o petki« tako radikalno, da ga ne bi nikdar prekršil. Sploh se mi zdi, da največ skadim ravno, kadar se ob večerih in nočeh družim z M.-om. Raziskati moram, če nekaj čikov pred seksom ugodno vpliva na stopnjo mojega užitka in če nekaj čikov po seksu kot nekašen sklepni akord stvar zlagoma, ne preveč odrezano konča :P . Moram pa priznati, da mi kadilski okus ni všeč, pri tem mislim na poljubljanje … zato tudi pri sebi vedno skrbim, da ga nimam, razen, kadar, kot v omenjenem primeru, kadiva oba in to tik pred drugačno uporabo ust :P . Ahah, zdaj pa že malo nakladam, tako da … končna pika.

  • Share/Bookmark

Bralčev prvi teden na novem delovnem mestu

Kot sem napisal, sem imel takoj v ponedeljek sestanek z veliko šefico, na njem pa sta bila prisotna tudi oba moja vmesna šefa (enega bom imenoval nadšef, ker to tudi je :D ). Ni bil preveč dolg, namen je bil konec koncev očiten: ugotoviti, kakšno plačo mi morajo ponuditi, da se ne preselim na drugo delovno mesto, kjer od mene ne bodo imeli nič … pa vendar se je začelo z »da ne bomo začeli s številkami« itd., ko pa sem dobil besedo, sem kar takoj rekel, da nimam namena, iti se karšne koli skrivalnice, in da kar takoj povem, da želim tako in tako plačo iz teh in teh razlogov, da lahko oba prisotna moja nadrejena potrdita, da mi delati ni problem, da sem zanesljiv, iznajdljiv in oh in sploh neoporečen, na to pa je velika gospa šefica odgovorila, da prav, da mi tako plačo lahko zagotovi, šefa naj pa gledata, da bo moja produktivnost tolikšna (to je: naj mi nalagata toliko dela), da bo moj zneskovni minimum izpolnjen (šlo je bolj za to, da ne bi imel zdaj kar naenkrat preveč dela; nadšef jo je namreč opozoril, da se bo zdaj cel oddelek takoj zagrebel, da bi jaz delal vse in še več, in da je treba paziti name, da ne bom preobremenjen … faca ta moj nadšef, saj pravzaprav je on »prisilil« (no, prepričal ;) ) the commander in chief, da mi mora dati takšno plačo, da ne bom menjal službe), še lepo se je široko nasmehnila, mi dala roko in lahko sem šel delat. Novica, da vendarle ne odhajam, se je bliskovito razširila po obeh nadstropjih in kadar koli sem koga srečal, se je ponovilo: »Ooooo, sem slišal/-a, da boš vendarle ostal pri nas. Bi se vključil v ta in ta projekt?« Hahahaha, res bo treba paziti, da ne bom preobremenjen. No, z nadšefom sva že precej natančno določila, kaj vse naj naredim v prihodnji dveh mesecih, sprotnih obveznosti bo pa še najmanj dvakrat toliko. Začelo se je že ta teden. Seveda sem takoj na torkovem sestanku sprejel projekt, ki je moral biti končan do petka zjutraj (vsak teden imamo tak projekt, samo da je bil ta popraznični teden rahlo zahtevnejši), pri njem ponavadi sodeluje vsaj pol zaposlenih na oddelku, kar pomeni, da tisti, ki je odgovoren za končno podobo, včasih prispeva le kako šestino ali pa še to ne in samo poskrbi, da je celota smiselna; tokrat sem sam opravil polovico vsega, ko sem reč v petek oddal, sta me gospe z drugega oddelka najprej navdušeno sprejeli, ker sem ga oddal točno (ostali tega menda ne počnejo), potem pa še v rahlem šoku odkrili, da sem skoraj vse (tako sta se izrazili; resnica je, kot sem napisal: polovico) naredil sam. Sicer se je pa v četrtek zgodilo to, da je zbolel šef in me prosil, naj njegovo delo (koordinacija z vsemi ostalimi oddelki in skrb, da je naše delo opravljeno, kot mora biti) opravljam jaz, dokler se ne pozdravi, v petek je zbolel še nadšef in pol ostalih je itak bolnih ali pa si z njimi lahko komaj kaj človek pomaga (vedno me prav preseneti, da imajo vedno čas, da klepetajo na hodniku, jaz sem pa tudi po cel dan v službi in cel dan delam in nimam niti toliko časa, da bi pojedel sendvič). Tako da me prav zanima, kako bo naslednji teden. Ali bom (de facto, de iure pač ne) kar jaz šef, ker njega še ne bo, in bo dela na pretek (glede na to, da imam še cel kup svojega dela) … we’ll see. K sreči sem se danes bolj ali manj regeneriral. Kriza je bila, ker sem v četrtek cel dan delal (dvojna doza dela ravno zaradi obolevanja, poleg svojega in šefovega dela sem opravil še vse, kar bi morala narediti sodelavka, ki pa je … zbolela, hahahaha; čeprav prehudo ni moglo biti, v petek sem jo že srečal na ulici; smotan folk, ki kihne in se odloči, da je bolan), ponoči smo žurali (prijatelj je imel rojstni dan in prijatelji si zaslužijo, da se jim posvetimo, tudi če smo v časovni stiski), spal sem tri ure in bil potem takoj spet v službi, da je vse teklo, kot mora. Petkov večer je bil pa tudi nekoliko naporen, a tudi to v prijetnem smislu … en tipček je vletel iz Avstrije, z M.-om sva ga počakala na železniški – prišel je sicer z avtom, a smo se tam zmenili –, potem je zapeljal do M.-a, sedel sem v avtu zadaj in imel občutek, da sem v razmetani pisarni (bilo je dovolj vsega: zmečkanih papirjev, fascikli, knjige, obleke, papirnate brisače, pijača itd.), sicer pa je bil tip kul, čeden in tudi posrečen … no, mogoče kaj o dogajanju, ki je sledilo, napišem drugič.

  • Share/Bookmark

Bralčevo silvestrovo in novega leta noč

No, prvi zapisek nastaja v novem letu in bo tudi govoril o novem letu (se pravi, o njegovem prvem dnevu oziroma pretežno prvi noči), le malo bo segel tudi v zadnji večer minulega leta, pač zato, ker se je ta večer prelil v omenjeno prvo noč. Najprej sem mislil, da bom 2009 pričakal kar doma, takšne volje sem bil že nekako zadnja dva tedna in sem zato vsa vabila na novoletne žurke čisto na hitrico zavrnil: »Ne da se mi.« (Seveda sem to povedal nekoliko manj lakonično, tako da prijateljica – kolegica s faksa, ki pa je tudi a very dear person in je prva povabila – oziroma sodelavci – dve različni žurki in dve različni vabili, a oboje so organizirali in izrekli službeni kolegi – ne bi bili preveč jasno v svesti si tega, da se mi ne da tudi na silvestrovo žurati z njimi, ker tako ali tako skupaj žuramo skozi celo leto.) V prijetnem vzdušju, ki ga sicer ves čas ustvarjajo moji dragi starši, za katero pa sem vendarle upal, da se bo vsaj 31. decembra, če se že na božič ni, umirilo ali vsaj ne prihajalo preveč glasno na plan, me je okrog sedmih, tik pred novoletno večerjo (ta je bila super, mami je v kulinariki nasploh odlična; da se malo pocedijo sline: zobatec v soli, kuhan krompir, blitva s česnom, vse sveže in zelo okusno), že povsem minilo, da bi celo noč ostal doma; to nikakor ne pomeni, da sem se odločil, da grem vendarle na enega od partyjev, ki sem jih omenil zgoraj (tja se mi še vedno ni dalo), ampak da bom vseeno šel v Ljubljano, malo na prosto, malo pa k mojemu v nekaterih podrobnostih najodličnejšemu prijatelju M.-u (recimo da so te nekatere podrobnosti predvsem skuliranost, upravičena vera vase, odločnost in podobno, če ostanem za zdaj samo pri značajskosti in ne grem k telesu) – odločitev se je zgodila v trenutku, ko sem v jedilnico ravno prinesel steklenico vrhunskega poznotrganega vina, ki sem ga dobil za darilo na službenem pohajkovanju (ki pa ni imel množične udeležbe, bili smo sami taki, ki smo face in ki se imamo skupaj fino) in sem ga mislil spiti na ta »posebni« dan, pa je besedna izmenjava med mami in očijem povzročila, da sem se obrnil na peti in ga spet uskladiščil; nisem se namreč hotel pritakniti alkohola, ker sem se v tem trenutku odločil, da se odpeljem v Ljubljano in da se ga bom – če se ga bom – napil raje tam. Začuda je bil preostanek večera doma – kake tri ure sem še ostal – prav prijeten in dejansko ni bilo običajnega, vsakodnevnega očitanja, obtoževanja, prerekanja in neskončnih debat o tem, da je za vse, kar gre narobe (to je: kar ne gre po načrtih enega ali drugega), krivda drugega od obeh. Oči je zelo naglas navijal svojo glasbo (ki pa je bila bolj ali manj poslušljiva) in se skušal obnašati kot mladostnik v zgodnjih dvajsetih (nekaj je poplesaval in popeval, kar seveda pri mladostniku v zgodnjih dvajsetih niti ne moti, pri človeku, ki jih ima že skoraj šestdeset, pa deluje, milo rečeno, komično oziroma kar groteskno; sploh je tako za očija kot za mami značilna neka nesposobnost soočenja s sedanjim stanjem, in to v več pogledih, ki jih vsaj v današnjem zapisku ne bom načenjal, ker bo že tako predolg; zunanji primer je na primer pri očiju njegova frizura, nekakšni daljši rockerski lasje, ki pa bi dobro izgledala spet morda le na mladeniču, čigar lasje niso tenki in posiveli; po starih slikah, ki jih ima, lahko potrdim, da mu je, ko je bil dejansko v dvajsetih, taka frizura pristajala, danes pa … hahaha; in če omenim še mami, da ne bo zamere in pristranskosti: pri njej pa velja, da so za njen sedanji življenjski položaj, ki ji pač ni preveč všeč, v vsem krivi drugi – »Pa kdo te je silil v tvoje take in take življenjske odločitve, porkafiks?«; torej: v nasprotju z M.-om je pri mojih starših značilno pomanjkanje vere vase in tudi pomanjkanje odgovornosti za svoja dejanja, ki iz take vere nujno izhaja), mami je celo nekaj plesala z njim, tako da sem ju zapustil prav dobre volje. V Ljubljani sva z M.-om najprej spila vsak kozarec srebrne radgonske, ki sem jo prinesel s sabo, potem pa šla v center. Časa je bilo še dovolj, tako da sva spila še kuhano vino, skadila nekaj marlborolightov, potem pa malo pred polnočjo odšla na Gornji trg, kjer se nama je pridružil še tretji znanec s svojo prijateljico (prijateljice v tem besedilu so dejansko to in nič več, niso punce, da ne bo kdo kaj zafantaziral), v nahrbtniku sta imela štiri stekelnice penine, pričakali smo ognjemet, spili dve penini in bilo je čisto fino, samo prstidesne roke so mi skoraj zmrznili, ker ne maram kaditi v rokavicah. Okrog pol enih smo se odpravili iz centra, prijateljico smo peljali v Šiško, potem pa šli še do M.-a in ob pol dveh (tako zgodaj in kmalu v novem letu pa res še nikoli!) letošnji prvi seks (nenačrtovan). Čisto solidno, čeprav nič posebnega in bo kmalu šlo iz spomina, nekaterim pač penina (oziroma preprosteje: alkohol) povzroča določene težave, ki h kakovosti seksa niti slučajno ničesar ne prispevajo (v mislih nimam M.-a in sebe, ampak tretjega znanca; M. je – in to je še ena podobnost med nama, samo da zdaj ne več značajska – največji mojster oralnega seksa, kar jih poznam, in tako mi seks, pri katerem sva navzoča oba, nikoli ne more ne biti v užitek; najbrž zato tako dobro funkcionirava skupaj, čeprav nekateri težko razumejo, da nisva par, da nisva zaljubljena eden v drugega, da sva si pa nazorsko in seksualno po svoje zelo podobna; prvo omogoča, da sva prav dobra prijatelja in ne le fuckfrenda, drugo pa, da je tudi tisti del najinih seksualnih življenj, ki je skupni, vedno vrhunski). Potem pa domov in spat, danes novoletni koncert z Dunaja, že med koncertom sta tako mami kot oči pila šampanjec ob njegovem koncu že mamina znana stara pesemca, ki obeta, da bo v novem letu doma isto zoprno biti kot doslej … pa nič zato: decembra sem dal na doslejšnjem delovnem mestu odpoved, nekaj dni nazaj pa me je (prvič sploh!) poklicala velika šefica (od nje do mene sta še dva šefa) in me povabila takoj v ponedeljek na sestanek, na katerem se bomo dogovorili za individualno pogodbo, ki mi bo zagotovila kar dobrih dvakrat višjo plačo, kot sem jo imel doslej. Ha! Nihče ni nepogrešljiv (sem večkrat slišal v službi) … ampak nekateri smo! (to je olepševanje, pravilno bi bilo: ampak eden sem!; to ni samovšečnost, dejstva govorijo sama zase). Bodi dovolj za danes.

  • Share/Bookmark