Bralčevo silvestrovo in novega leta noč

No, prvi zapisek nastaja v novem letu in bo tudi govoril o novem letu (se pravi, o njegovem prvem dnevu oziroma pretežno prvi noči), le malo bo segel tudi v zadnji večer minulega leta, pač zato, ker se je ta večer prelil v omenjeno prvo noč. Najprej sem mislil, da bom 2009 pričakal kar doma, takšne volje sem bil že nekako zadnja dva tedna in sem zato vsa vabila na novoletne žurke čisto na hitrico zavrnil: »Ne da se mi.« (Seveda sem to povedal nekoliko manj lakonično, tako da prijateljica – kolegica s faksa, ki pa je tudi a very dear person in je prva povabila – oziroma sodelavci – dve različni žurki in dve različni vabili, a oboje so organizirali in izrekli službeni kolegi – ne bi bili preveč jasno v svesti si tega, da se mi ne da tudi na silvestrovo žurati z njimi, ker tako ali tako skupaj žuramo skozi celo leto.) V prijetnem vzdušju, ki ga sicer ves čas ustvarjajo moji dragi starši, za katero pa sem vendarle upal, da se bo vsaj 31. decembra, če se že na božič ni, umirilo ali vsaj ne prihajalo preveč glasno na plan, me je okrog sedmih, tik pred novoletno večerjo (ta je bila super, mami je v kulinariki nasploh odlična; da se malo pocedijo sline: zobatec v soli, kuhan krompir, blitva s česnom, vse sveže in zelo okusno), že povsem minilo, da bi celo noč ostal doma; to nikakor ne pomeni, da sem se odločil, da grem vendarle na enega od partyjev, ki sem jih omenil zgoraj (tja se mi še vedno ni dalo), ampak da bom vseeno šel v Ljubljano, malo na prosto, malo pa k mojemu v nekaterih podrobnostih najodličnejšemu prijatelju M.-u (recimo da so te nekatere podrobnosti predvsem skuliranost, upravičena vera vase, odločnost in podobno, če ostanem za zdaj samo pri značajskosti in ne grem k telesu) – odločitev se je zgodila v trenutku, ko sem v jedilnico ravno prinesel steklenico vrhunskega poznotrganega vina, ki sem ga dobil za darilo na službenem pohajkovanju (ki pa ni imel množične udeležbe, bili smo sami taki, ki smo face in ki se imamo skupaj fino) in sem ga mislil spiti na ta »posebni« dan, pa je besedna izmenjava med mami in očijem povzročila, da sem se obrnil na peti in ga spet uskladiščil; nisem se namreč hotel pritakniti alkohola, ker sem se v tem trenutku odločil, da se odpeljem v Ljubljano in da se ga bom – če se ga bom – napil raje tam. Začuda je bil preostanek večera doma – kake tri ure sem še ostal – prav prijeten in dejansko ni bilo običajnega, vsakodnevnega očitanja, obtoževanja, prerekanja in neskončnih debat o tem, da je za vse, kar gre narobe (to je: kar ne gre po načrtih enega ali drugega), krivda drugega od obeh. Oči je zelo naglas navijal svojo glasbo (ki pa je bila bolj ali manj poslušljiva) in se skušal obnašati kot mladostnik v zgodnjih dvajsetih (nekaj je poplesaval in popeval, kar seveda pri mladostniku v zgodnjih dvajsetih niti ne moti, pri človeku, ki jih ima že skoraj šestdeset, pa deluje, milo rečeno, komično oziroma kar groteskno; sploh je tako za očija kot za mami značilna neka nesposobnost soočenja s sedanjim stanjem, in to v več pogledih, ki jih vsaj v današnjem zapisku ne bom načenjal, ker bo že tako predolg; zunanji primer je na primer pri očiju njegova frizura, nekakšni daljši rockerski lasje, ki pa bi dobro izgledala spet morda le na mladeniču, čigar lasje niso tenki in posiveli; po starih slikah, ki jih ima, lahko potrdim, da mu je, ko je bil dejansko v dvajsetih, taka frizura pristajala, danes pa … hahaha; in če omenim še mami, da ne bo zamere in pristranskosti: pri njej pa velja, da so za njen sedanji življenjski položaj, ki ji pač ni preveč všeč, v vsem krivi drugi – »Pa kdo te je silil v tvoje take in take življenjske odločitve, porkafiks?«; torej: v nasprotju z M.-om je pri mojih starših značilno pomanjkanje vere vase in tudi pomanjkanje odgovornosti za svoja dejanja, ki iz take vere nujno izhaja), mami je celo nekaj plesala z njim, tako da sem ju zapustil prav dobre volje. V Ljubljani sva z M.-om najprej spila vsak kozarec srebrne radgonske, ki sem jo prinesel s sabo, potem pa šla v center. Časa je bilo še dovolj, tako da sva spila še kuhano vino, skadila nekaj marlborolightov, potem pa malo pred polnočjo odšla na Gornji trg, kjer se nama je pridružil še tretji znanec s svojo prijateljico (prijateljice v tem besedilu so dejansko to in nič več, niso punce, da ne bo kdo kaj zafantaziral), v nahrbtniku sta imela štiri stekelnice penine, pričakali smo ognjemet, spili dve penini in bilo je čisto fino, samo prstidesne roke so mi skoraj zmrznili, ker ne maram kaditi v rokavicah. Okrog pol enih smo se odpravili iz centra, prijateljico smo peljali v Šiško, potem pa šli še do M.-a in ob pol dveh (tako zgodaj in kmalu v novem letu pa res še nikoli!) letošnji prvi seks (nenačrtovan). Čisto solidno, čeprav nič posebnega in bo kmalu šlo iz spomina, nekaterim pač penina (oziroma preprosteje: alkohol) povzroča določene težave, ki h kakovosti seksa niti slučajno ničesar ne prispevajo (v mislih nimam M.-a in sebe, ampak tretjega znanca; M. je – in to je še ena podobnost med nama, samo da zdaj ne več značajska – največji mojster oralnega seksa, kar jih poznam, in tako mi seks, pri katerem sva navzoča oba, nikoli ne more ne biti v užitek; najbrž zato tako dobro funkcionirava skupaj, čeprav nekateri težko razumejo, da nisva par, da nisva zaljubljena eden v drugega, da sva si pa nazorsko in seksualno po svoje zelo podobna; prvo omogoča, da sva prav dobra prijatelja in ne le fuckfrenda, drugo pa, da je tudi tisti del najinih seksualnih življenj, ki je skupni, vedno vrhunski). Potem pa domov in spat, danes novoletni koncert z Dunaja, že med koncertom sta tako mami kot oči pila šampanjec ob njegovem koncu že mamina znana stara pesemca, ki obeta, da bo v novem letu doma isto zoprno biti kot doslej … pa nič zato: decembra sem dal na doslejšnjem delovnem mestu odpoved, nekaj dni nazaj pa me je (prvič sploh!) poklicala velika šefica (od nje do mene sta še dva šefa) in me povabila takoj v ponedeljek na sestanek, na katerem se bomo dogovorili za individualno pogodbo, ki mi bo zagotovila kar dobrih dvakrat višjo plačo, kot sem jo imel doslej. Ha! Nihče ni nepogrešljiv (sem večkrat slišal v službi) … ampak nekateri smo! (to je olepševanje, pravilno bi bilo: ampak eden sem!; to ni samovšečnost, dejstva govorijo sama zase). Bodi dovolj za danes.

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Bralčevo silvestrovo in novega leta noč”

  1. čivka čivka  pravi:

    Veliko sreče na novem delovnem mestu :)

  2. bralec  pravi:

    Hvala hvala :D . Zenkrat je prav dobro … čeprav zelo veliko dela, ampak saj, to je kul. ;)

  3. Marko  pravi:

    Kaj češ

  4. Yajaira Spotorno  pravi:

    lepo spisano no res

  5. Lorisx  pravi:

    Res je lepo ,..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !