Bralčevo življenje je le njegovo

Debatica na nekem drugem blogu (radovednežem ne bo težko najti, zato jim ne bom kvaril veselja s tem, da bi jih kar poimensko napotil tja) me je spodbudila, da že po nekaj dnevih spet pisarim, to pa predvsem zato, ker če bom odlašal do konca tedna, bom ponovno pisal samo o dogodivščinah v službi in siceršnjem življenju (ker je to – vsaj zame – nekoliko bolj zabavno, dogaja se sproti in je bolj novo kot pa nekaj, kar mi je stalno pred očmi oziroma kar mi je podloženo v tem smislu, da so glede na to oblikovana moja dejanja (vsaj večina le-teh), kar pač velja za nazore). Ena bistvenih točk, v katerih je prišlo do nestrinjanja, je bilo vprašanje, ali je posameznikovo življenje le njegovo, ali svoje življenje živi vsak le sam ali pa je obratno: da torej moje življenje ne pripada le meni, pač pa še drugim, da ga ne živim le sam, pač pa ga moram (tako si to razlagam) živeti tudi z ozirom na druge itd. Moj nazor je tule seveda: moje življenje je le moje, živim ga samo jaz, in to tako, kot ustreza meni samemu. To je torej nazor, ki pa ima precej drobnejših nians, o katerih bom v nadaljevanju malce popaberkoval. Kaj predvsem pomeni to, da je moje življenje le moje? Pomeni, da je odgovornost zanj moja in nikogar drugega – če si torej za nekaj prizadevam in to dosežem, je nagrada moja; če si nečesa želim, pa mi ne uspe, je krivda moja in je ne valim na ves ostali svet, ki je bil proti meni; tak nazor torej morda bolj kot o moji lastni svobodi (čeprav seveda tudi o tej) govori o moji absolutni odgovornosti zame in za moja dejanja (najbrž je sicer oboje, svoboda in odgovornost, eno in isto; ker delujem svobodno, torej z ozirom le nase, je tudi vsa odgovornost za ta dejanja le moja – v tem je, po moje, razlika med mojim nazorom in mnogimi ljudmi, ki sicer delujejo z ozirom le nase, vendar pa, ko gre kaj narobe oziroma ne tako, kot so mislili ali hoteli, da bo šlo, vzroke za to najdejo povsod okrog, le pri sebi ne; ti ljudje imajo po moje v napačnem smislu (to je: neupravičenem) prevelik ego). Tak nazor tudi ni »uporaben« le na materialnem, poklicnem, študijskem, torej nečustvenem področju; tudi v npr. vprašanjih »ljubezni« – recimo: človek se zaljubi, oseba, v katero je zaljubljen, pa ima do njega sicer čisto prijazen in dobrohoten odnos, vendar pa je iskrica odsotna, ni torej tudi zaljubljenosti v obratni smeri; klasična reakcija je, da počasi, ko zaljubljeni pač ne more dobiti tistega, kar si (čustveno še potencirano) najbolj želi, postaja vse bolj nestrpen do osebe, v katero je zaljubljen, vse več stavri na njej ga moti in nazadnje lahko pride celo do tega, kar je eden od znamenitih Francozov uglasbil: les cris de l’haine, qui sont les derniers mots d’amour. Seveda je pri ljubezni tako, da reakcije niso racionalne (k sreči, kajne) in zato tudi ne obsojanja vredne (kar bi bolj ali manj veljalo za siceršnje zvračanje krivde na drugega, na primer, kadar se kdo zaleti vate, ker nisi upošteval prednosti, pa potem jadikuješ nad tem, da se ni ustavil, čeprav je videl, da si mu na poti); pa vendar bi ne bilo nič narobe, če bi se »zavrnjeni« poskusil soočiti s temle: da se je sam zaljubil, je bilo nehote, ni bila odločitev, zgodilo se je in v tem smislu mu tega ne more nihče očitati (»Zakaj si se pa zaljubil?!« je rahlo nesmiselno spraševati) – enako pa velja tudi za nezaljubljenje: da se nekdo ne zaljubi v nekoga, tudi ni odločitev, ampak samo odsotnost tega, da bi se zgodilo, torej tudi tu ni mogoče iskati neke krivde (kar pomeni, da je vprašanje »Zakaj me nimaš rad?« enako nesmiselno kot ono prejšnje). Torej je tudi za neuresničeno ljubezen (ali kaj drugega na čustvenem področju) (na vendarle nekoliko poseben način, malce spominjajoč na antičnotragedijsko »krivdo brez krivde«) nazor o tem, da je moje življenje le moje (ki pomeni poleg svobode v enaki meri tudi mojo absolutno odgovornost), »uporaben«. Tak nazor seveda pomeni predvsem, da je na prvem mestu individuum, posameznik – in sicer moj, vendar pa tudi drugim individuumom ne odreka njihove lastne svobode, saj s priznavanjem lastne odgovornosti (pa naj se kaže kot »zaslužnost« ali »krivda«) njihovega delovanja ne omejuje le na umišljeno delovanje proti sebi. Tako je seveda idealno zamišljeno. Dejstvo je pa, da v življenju prihaja do stikov, kolizij, istih ciljev, ki jih pa vsi ne moremo doseči in je, če se odločiš, da boš neki cilj dosegel, treba včasih koga povoziti, premagati, onemogočiti; to po moje ni nič slabega, če ni utemeljeno le na nekem pohlepu po položaju, ampak izhaja iz premisleka, ki da rezultat, da je to, da ravno ti prideš do cilja, da ti zasedeš določen položaj, da ti uspeš, bolj upravičeno – tu seveda neke objektivne presoje ni mogoče nikoli doseči, tako odločitev je potem vedno znova in ves čas treba upravičevati: s trdim, poštenim delom, ki vedno znova potrjuje (ker je treba vedno znova potrjevati, enkratna potrditev je ničvredna), da si ti pravi za ta položaj in da obveznosti, ki ti jih prinaša, vestno in uspešno izpolnjuješ. Pa še malo o tem, koliko naše življenje ni le naše in koliko je še kdo lahko njegov del: to je seveda mogoče v tem smislu, da nekoga (prijatelje, ljubimce itd.) spustimo v svoje življenje in jih napravimo za njegov del. To pa je spet moja odločitev in tako potrditev tega, da je moje življenje le moje; odločim se, da nekdo postane del mojega življenja, in s tem sprejmem tudi vse obveznosti, ki iz take odločitve izhajajo (takšna »obveznost« je npr. da pri svojem dejanju in nehanju tudi upoštevam to, kaj si o tem misli npr. moj partner; površinsko gledano to seveda je omejitev moje osebne svobode, saj moram delovati ne le skladno s svojimi nazori, ampak jih moram najmanj »kontaminirati« z njegovimi ali pa včasih celo delovati proti svojim; v resnici pa ne gre za omejitev moje svobode, saj sem se na začetku sam odločil, torej sem se sam omejil, ko sem sprejel nekoga drugega v svoje življenje in se torej odločil, da ga bom pri svojem ravnanju upošteval; že na začetku je bila torej moja svobodna odločitev).

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Bralčevo življenje je le njegovo”

  1. Marija Marija  pravi:

    In vendar bi si jaz drznila trditi, da bralčevo življenje ni le njegovo, ampak v veliki meri pripada tudi bralčevim knjigam… vprašanje je seveda, če je odločitev bralca za posedovanje knjig in pripadnost le-tem tudi svobodna ali smemo poškiliti k determinizmu? In v obziru tega, je morda tudi svoboda kot vrednota naključni žreb antisvobode? ;-)

    Seveda se hecam, ampak nisem mogla napisat samo fajn blog. ;-)

  2. bralec  pravi:

    @Marija: Ne ne, knjige pripadajo bralcu, ne pa obratno ;) … in vse, ki jih ima, je kupil zavestno :D (no, nekaj jih je res dobil, hehe) … edina možnost, da bi knjige radikalno posegle v bralčevo življenje, je tale: ker jih ima tako veliko, da že v skladih stojijo po sobi, bi bilo mogoče, da se npr. bralec zvrne čeznje in si zlomi nos :D … aja, pa hvala za nočno branje in komentar … jaz sem šel direktno pod kovtr. :$

  3. Marko  pravi:

    Tako je :> tašno je naše

  4. Leta Versluis  pravi:

    A ben

  5. Lorisx  pravi:

    Taku je ,.. kaj češ ,..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !