Bralec in Veliki Gatsby

Ko sem konec prejšnjega tedna pisal svoje poročilo o delo za februar, sem ugotovil, da sem bil v tem od ostalih krajšem mesecu res strašno priden: minimalni znesek (približno vem, kakšne so tarife ;) ), ki naj bi ga s svojim delom dosegal, sem namreč presegel za najmanj 30 %. Zdaj me seveda najbolj zanima, kako se bodo na to odzvali šef, nadšefinja in velika šefinja – no, saj kaj drugega kot plačati mi res ne morejo, sprašujem se predvsem, če bo kdo kaj komentiral, ker načeloma so (ali je vsaj kateri od njih) na stališču, da mi kaj dosti več, kot smo dogovorjeni za minimum, ne smejo plačevati; to seveda ne bo moglo vplivati na mojo februarsko plačo, lahko pa bi vodilo do tega, da bi si prizadevali, da mi v marcu celotna ekipa daje manj dela, če pa se bo to res zgodilo, bo situacija še zelo zabavna – jaz se namreč nič ne vsiljujem, vendar pa je dela veliko, redno zaposleni se ga vsaj rahlo otepajo (tako ali tako imajo fiksno plačo, njihova poročila o delu morajo v primerjavi z mojim delovati prav humoristično; najbrž so dolga tam nekje za petino mojega; nekaj gnilega je v deželi … ?!?! :P ) in so tako nadvse srečni, če Bralec sprejme kakšno dodatno obveznost. No, kakor koli, lepo število evrčkov se bo spet pojavilo na mojem računu, ki je tudi sicer zadnje čase prav lep na pogled; v preteklem mesecu sem bil kar zapravljiv, nekaj nakupov sem že omenil, precej sem tudi žural (to pa me ponavadi olajša za okrog 50 evrov na žur), bencin stane … pa sem vseeno precej prihranil, kar je super; pozno spomladi bi šel rad za teden ali dva v Pariz, London tudi že pogrešam, poleti ali zgodaj jeseni pa vse bolj resno načrtujem New York … shopping and museum districts :P . Malo mi sicer zmanjkuje časa in malo ga proč pomečem sam, sem in tja (in ta sem in tja je prepogost) se mi namreč dogaja, da po cele dneve, ko mi ni treba v službo, prebluzim: hodim iz enega prostora hiše v drugega, čekiram internet, čeprav ničesar točno določenega ne iščem, chatam po msnjevem messengerju … pa bi moral že zdavnaj končati dva zunajslužbena projekta, pri katerih sodelujem, skrajni čas bi bil, da se resneje lotim študijskih obveznosti (res je tudi, da sem do sebe precej strog: v seminarski skupini – seminar je tako rekoč edina reč na faksu, ki jo obiskujem, za ostalo pač zaradi službe nimam možnosti, človek ne more biti na treh mestih hkrati :D – sem skoraj vedno edini, ki se na naslednji seminar pripravi, edini preštudiram, kar nam je naročeno, čeprav ostali »samo« študirajo; pa se mi kljub temu zdi, da svoje študijske dolžnosti vse preveč slabo in malomarno izpolnjujem). Ves čas se skušam bolj disciplinirati, ker si grem počasi s prelaganjem rokov že zelo zelo na živce. Enega preteklih dni sem spet pogledal Velikega Gatsbyja. Ne vem, kako sem prišel na to idejo, morda zato, ker sem nekje prebral, da bodo morda posneli remake, češ da je bil Robert Redford prelep za vlogo. Prosim? Zakaj pa Gatsby ne bi smel biti lep (danes bi sicer Redfordu, če bi hoteli, da je 100 % lep, pobrili oprsje; se mi zdi, da je moda taka … vpliv gejev? Mogoče :D . Tudi Bralec ima veliko raje odsotnost poraščenosti na zgornjem delu telesa. :P )? Ta ljubezenska zgodba je utemeljena predvsem na Daisyjinem stavku »Rich girls don’t marry poor boys«, ne pa morebiti na tem, da bi Gatsby ne bil lep; izbira lepega igralca se mi zato zdi kvečjemu posrečena, saj še poudari, kaj je bil edini razlog, da Daisy svojega revnega poročnika ni čakala, ampak se je poročila s pompoznim in notranje precej praznim bogatim domišljavcem Tomom. Gatsby je ljubezenska zgodba, kot sem napisal, ni neki socialni tendenčni projekt – ni obsodba bogastva, saj je Gatsby tudi sam v času, v katerem se zgodba odvija, zelo bogat (celo najbolj bogat najbrž); gre bolj za duhovne razsežnosti posameznih oseb: ne Daisy ne Tom nista bedaka, sta pa predvsem človeka, ki živita svojo zunanjost; Gatsby je seveda nadvse inteligenten, sposoben, discipliniran in odločen mož, vendar pa tudi duhovno in čustveno prvinski, človek, ki verjame (malce preveč idealistično, kar ga tudi pokoplje) v absolutno ljubezen (od Daisy zahteva ravno to: »Njega ni mogla nikoli ljubiti. Vedno je ljubila le mene.«). »His dream must have seemed so close that he could hardly fail to grasp it. He did not know it was already behind him.« Časi romantike so mimo, svet funkcionira drugače – in hecno je, da se Gatsby v funkcioniranju tega sveta sicer odlično znajde, pokopljejo ga pač čustva, torej neracionalno, nenadzorljivo, tisto, kjer ni mogoče biti inteligenten. Pa dovolj, samo nekaj misli sem hotel navreči. Skratka, super roman, super film. Samo še ena kratka misel iz njega: »Let us learn to show our friendship for a man when he lives, not after he is dead.« O smrti, s katero se zadnje čase kar naprej srečujem in o kateri zato zelo zelo zelo veliko razmišljam (kar pomeni, da veliko razmišljam o življenju J ), pa mogoče kdaj drugič. Naj se imam v danes začenjajočem se tedno skrajno dobro in naj mi bo dano čim večkrat potešiti svojo spolno slo!

  • Share/Bookmark
 

4 odgovorov na “Bralec in Veliki Gatsby”

  1. Marija Marija  pravi:

    Haha… zadnji stavek… fino, fino. ;-) Tudi meni je Gatsby zelo všeč, čeprav sem tekom let najbolj živo ohranila spomin na obrobni motiv pepelnatega vmesnika in razpadli american dream avtomehanika Wilsona. V Gatsbya sem bila pa med branjem (maturitetnega čtiva! kdo bi si mislil…) čisto malo zaljubljena, mislim, da prav zaradi njegovih iracionalnosti, čustev (seveda na podlago vsega že naštetega). :grin:

  2. Gaber  pravi:

    Jaz imam gladko pobrit prsni koš. In zadnjo željo izpolnim. ;) Kul je, da si priden v službi in na faksu! :D

  3. bralec  pravi:

    @Marija: meni se je Wilson le rahlo smilil … in tudi njegova žena … hlepenje za sanjami in napačna pot do njihove uresničitve pri njej, totalna naivnost, pogubna za oba.
    @Gaber: prepričan sem bil, da ti ne moreš razočarati. ;) Hvala. :)

  4. verzi  pravi:

    Služba in faks vedno ,.. rox !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !